Člani Društva Vizija smo ravno še ujeli zadnje tople žarke (čeprav je vmes tudi malo padalo), ko smo se v petek, 22. septembra popoldan srečali in družili na Ribnikih Stranice. Zbrali smo se v res lepem številu v prekrasnem ambientu v naravi, s pogledom na bazene v katerih v eni najkakovostnejših voda tod okoli in širše plavajo gojene postrvi.
Voda je tako zelo kakovostna, da je ne uporabljajo samo za ribogoj, ampak tudi za širše povodnjavanje v dravinjski dolini in je celo en pomembnejših pritokov Drave. Izvir teh voda v Stranicah je celo opremljen s tehnološko najnaprednejšimi tehnikami. Žal pa tudi tukaj narava kaže, da ni najbolj zadovoljna s sodobnim načinom hitrega tempa življenja in da je tudi ona izčrpana. Podatki namreč pravijo, da je pred desetletjem in prej ta izvir v Stranicah ponudil pretok vode 30l/s, v zadnjih letih pa je pretok vode le še skromnih 10l/s.
Ribogojnica je sicer stara že preko 500 let in izhaja iz časa žičkih kartuzijanov. Ko se je tu leta 1818 začela vzgoja rib so bili bazeni veliko večji (zdaj je več manjših), sama ribogojnica pa je imela tudi tirnice in vozičke. Pred prvo svetovno vojno so bili lastniki rodbina Zanggar, od njih jo je kupila Ribiška zveza Maribor, kasneje pa je izvir in ribogojnico kupilo podjetje Unior, ki ga je predal v upravljanje družini Laznik. Ta še vedno živi tam, ribnik pa je oddan v najem. Ribogojnica je danes žal nujno potrebna obnove, za kar pa ni sredstev, saj naj bi celotna investicija znašala okoli 2 milijona evrov.
Vse te podatke o izviru in ribogojnici v Stranicah nam je prišel predstaviti Niko Laznik, katerega predniki so začeli z gojenjem, s ponosom pa pove tudi, da je njegova babica prva pričela s pripravo in peko rib. Niko je po profesiji gozdarski inženir in gozdni pedagog. Je eden redkih, ki se v teh krajih zavzema za ohranjanje gozdov, voda in tudi izročila. Niko je prišel med nas oblečen v rimsko togo, okoli vratu pa je imel verižico iz jantarja (žada). Je ustanovitelj Zavoda Norik. Povedal je, da je točno na mestu, kjer smo se nahajali pred 7000 leti potekala jantarjeva pot, ki so jo tlakovali Kelti Veneti, ki so bili prebivalci naše prve skupne države Norik, ki je bila neodvisna država do priključitve rimskemu cesarstvu (zato rimska toga). Država je slovela po noriškem kovaštvu in jeklarstvu, štela je 750000 ljudi, od tega 180000 vojakov. Vaški poglavarji, ki so imeli klobuke iz lipovih listov, so že takrat pobirali davke. Glavno mesto južnega Norika je bila Keleja (Celeia), današnje Celje. Imeli so svojo pasmo konja-Norik in svoje govedo, ki obstaja še danes, ukvarjali pa so se še s čebelarstvom, saj je bil med v tistih časih edino sladilo. Sporazum med Noričani in Rimljani je podpisal Rimski cesar Klavdij. Zato se v kraju Čretvez, ki se nahaja v bližini ribnikov nahajajo Klavdijeva vrata.
Vse to in še več je Niko predstavil našim članom po tem, ko smo se znotraj prenovljenih prostorov okrepčali s svežimi postrvmi in picami (tisti, ki ne jedo rib). Za to, da se nam je Niko pridružil se iskreno zahvaljujemo naši prostovoljki Hedvigi, ki ga je poklicala in prosila za predstavitev. Še preden je prišel pa nas je zabavala s prebiranjem anekdot iz slikanice v kateri so zbrane legende o konjiških krajih. Po glavni jedi je sledila še sladica in kava. Kljub pestri izbiri sladic je večina poskusila grmado, saj jih je zanimalo kaj to je.
Kot naročeno se je po popiti kavici zjasnilo tudi nebo. Zbrani smo se iz notranjih prostorov premaknili ven, na sonce in ob vodo, v katerih plavajo postrvi. Prizor za oči si spočiti. Lep zaključek poletja in našega druženja tisti dan.
Barbara Slaček, predsednica Društva VIZIJA